Ona
Še vedno tu okrog pohajaš,
pod večer krepkeje stopaš,
me spomini ne puste,
spati hočem
a ne gre.
Vstanem,
grem za mizo,
usedem se na stol,
komaj se ohladil je.
Čuječno čudenje,
čustva, misel,
ena sama zmeda,
v njej NEKDO,
Ona, Ona,
nihče drug,
samo Ona
M A T I.
Ljubljana, 26. april 2020
Alberto, na predvečer O F vprašujoč mamo, čemu v PARTIZANIH, kaj ne slišiš, da skrenila si, dan današnji zgodovinopisci pravijo tako?
Stezica padlega sina
Kdo stezica
tebe je zagrebel?
TI si priča,
nekih dni,
sem prihajam,
da spomin mi ne strohni.
Mati tihoma ji govori:
"Tu, prav tu, ob tebi,
padel je moj sin,
črna roka brata
ga je pokosila."
Meni za spomin
ostajaš TI stezica.
A nekdo TE je prekril,
da našla TE nebi,
slepa, gluha brez odela
TEBE vsakič bi odkrila.
Steza,
TI si
kakor sin moj.
Narodova pot
si TI.
Zdaj prekrita
z roko konvertita,
kmalu bo pred vrati,
durmi zgodovine,
tam edina pot je,
pot resnice.
Nisi ne prekrita,
ne zakrita.
Vsa resnica tu
ob TEBI,
cvetje nam podarja,
cvet spoznanja,
da svoboda je:
E D I N A.
Alberto, na večer pred dnevom O F. 26. april 2020
Comments