Nekaj miselnih utrinkov. Alberto Avgustinčič

Pojdem v gore

Jaz pa pojdem

v goré,

tam posebno vzdušje je,

čisti zrak in bistra voda,

vmes še kakšna kača

izza skale sika,

da spoznanje nujno je.

V dolini

nekaj se dogaja,

kapital močnejši je,

al' prot' kapitalu

strup kopiči se.

Napoj izvirske vode,

ino' zrak planinski

pljuča so prezračena,

ni zatohlosti duha,

ki slepil bi mu korak.

Zdaj,

prav zdaj,

izkričal bo v dolino:

"Verige treščit' moram dol!"

Oj, človek,

združimo moči,

za Pot spominov in tovarištva!

Hej tovariši,

ne v gmajno,

ne na cesto,

šok za šokom se zgodil bo,

policija ino' vojska ni dovolj,

ozavešen strup

giblje se nevidno,

zgrabiti ga moči ni,

tud' če kličemo še Vardo.

Vsak za sebe človek je,

združeni v človeštvo smo,

nas podprla bo narava,

ko pogled človeka

spet uzrla bo.

"Ne čakaj pomladi,

ne čakaj na maj. . ."

prepevali spet bomo.

Pob' dekletu je obljubil,

da se vrnil bo,

ko zorele bodo jagode,

rdeče kakor mak,

še nabral ji bo poljube,

ruj med skalni

ga izvabil je.

Ji zaupal bo ljubezen,

ko osvobodil jo bo,

vseh zaprek ino'pregrad.

Vsaka solza dečvina,

orosila nagelj je,

ga pripela pob'ču bo

za klobuk planinski.

Nič več ringa, ringa raja,

narod pa nagaja,

vsak misijo je opravil,

tu'd, če misonar pak' ni.

Ni polit'ka igra več z ljudmi,

ČLOVEK JE ČLOVEKU ČLOVEK.

Nova doba brez gorja,

sovražni govor je splahnel,

besede vračajo se k viru,

zdaj svobodno dihajo,

brez bojazni in strahu,

povedo kar človek misli,

končno za resnico dihajo.

Oj beseda,

biser si med biseri,

čista si kot solza,

ko na lice sreče

se utrneš.

Ni ga kraja

kjer besede bi trpele,

zdaj na jasi svetli so,

duša čista hrani jih,

če pa zvita kača

tam na jasi jih zapelje,

gore in vode,

gromko in povodno

prihrumele bodo,

zvito kačo zapeljale

med grmovje in skalovje

izza njih zgradile skalni zidek,

okrog njega pa potoček.

Če si kača spet domisli,

zapeljati duh spoznavni,

čaka jo kitajski zid

ino' Tihi ocean.

Vrata se odpirajo,

stopa ven POSTAVA,

vprašujoče se ozira,

kje si zvita kača,

kaj ne moreš mirovati,

enkrat je bilo dovolj,

če si nenasitna

vstopi zza mojih vrat,

v notránjost zida,

tam natočim tebi

oceansko vodo,

da odplavaš v rodni kraj.

Demiur te bo preizsprašal,

kak užitek si dož'vela,

ko si zvabljala človeka,

naj odtrga jabolko spoznanja?

Vem,

izmotavala se boš,

da te koža draži,

rada bi se preoblekla,

zasijala v podobi svetli,

demiurga preslepila,

hitro in svijačno,

bi ucvrla jo.

A kaj,

pijano zvita,

pozabila si,

Kitajec je že vedel

čemu ogromen zid.?

In ocean,

če ga razjarjiš,

valove dvigne

bratov vseh in sestra.

Potléj te več ne mika,

zapéljati bitje,

ki spoznanja željno je,

ne za svitost,

marveč za življenje

v miru in svobodi.

Zdaj pa pojdem,

med gore,

Kekca obiskat,

rad še srečal bi Tinkaro,

Pehto ino' Mojco tud'

in navihan'ga Rožleta,

še Bedanca,

da zamere ni.

Kosobrina bom naprosil,

da v dolino spremlja me,

vmes pa pela bova:

"Kaj mi poje ptičica,

ptičica sinička,

dobra volja je najbolja,

to si piši za uho,

mile jere, kisle cmere,

z nami vštric ne pojdejo!"

Na kraju še Vandotu hvala,

ker ogreval misli je.

Ljubljana, po materinskem dnevu 26. sušec 2020

Alberto, iščoč stezice, ko čiste so še b'le?